Svetovna zdravstvena organizacija definira duševno zdravje kot stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost. Duševno zdravje ne pomeni samo odsotnost bolezni, ampak stanje popolnega fizičnega, psihičnega in socialnega dobrega počutja.
V NADALJEVANJU PREBERITE ...
Duševne motnje so stanja motenega mišljenja, čustvovanja in vedenja. Povzroča jih zapleteno medsebojno delovanje telesnih, duševnih, družbenih, kulturnih in dednih vplivov. Za duševno motnjo bo vsaj enkrat v življenju zbolel vsak sedmi, zato so duševne motnje velik javnozdravstveni problem. Pogost izid duševne bolezni je samomor. V Sloveniji sta najpogostejši motnji depresija in anksioznost, najpogostejši razlog za hospitalizacijo pa shizofrenija. Imamo tudi eno najvišjih stopenj po številu umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev (17,09 v letu 2024) med državami v Evropski uniji.
Duševne in vedenjske motnje so razvrščene v Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (MKB-10-AM, verzija 11) v poglavju 5 (F00 – F99). Ločimo več vrst, omejili pa se bomo samo na nekatere.
Depresija
Depresija je bolezen in ne znak šibkega značaja. Po svetu za njo trpi približno 332 milijonov ljudi. Med ženskami se pojavlja 1,5 krat pogosteje kot med moškimi. Ima jo več kot 10 % nosečnic in porodnic.
Natančni vzroki depresije še niso povsem znani. Najverjetneje je, da je depresija posledica psihosocialnih, genetskih in bioloških vplivov, pomembno vlogo pa imajo tudi dejavniki okolja in sprožilni dejavniki. To so različni stresni dogodki v življenju posameznika, tako negativni kot pozitivni, npr. smrt v družini, zloraba, ločitev, izguba službe, selitev, poroka, ter dolgotrajne obremenitve. Depresiji so pogosto pridružene druge duševne motnje, npr. anksioznost, in tudi telesna obolenja, npr. Parkinsonova bolezen, rak, sladkorna bolezen.
Za depresijo so značilni znaki in simptomi, ki so lahko psihološki, vedenjski in telesni, vsi pa se med sabo prepletajo. Depresiven bolnik je žalosten, tesnoben in obupan. Hitro se utrudi in nima energije. Izgubi zanimanje za dejavnosti, ki so mu bile pred tem v veselje, tudi za spolnost. Počuti se krivo, manjvredno in nemočno. Joče brez vidnega razloga, težko se zbere, pogosteje nima apetita in hujša. Težko zaspi, ponoči se prebuja ali pa se zbudi zgodaj zjutraj. Pogosto razmišlja o smrti, ima samomorilne misli in tudi psihotične simptome, kot so blodnje in halucinacije. Tem simptomom so lahko pridružene kronične bolečine, kot so glavobol, bolečine v križu, vratni hrbtenici in mišicah. Telesni simptomi so velikokrat razlog za obisk bolnika pri zdravniku.
Depresivna epizoda je lahko blaga, zmerna ali huda. Huda depresivna epizoda se lahko pojavi s psihotičnimi simptomi ali brez njih. Diagnozo depresivne epizode postavi zdravnik takrat, ko se motnja pojavi prvič, ko sta prisotna vsaj dva ključna simptoma in ko motnja traja najmanj dva tedna. Enostavno orodje pri postavljanju diagnoze sta dve vprašanji, ki imata visoko stopnjo senzitivnosti in specifičnosti (97 % in 67 %):
- Ali ste bili v preteklih mesecih pogosto žalostni, potrti, brezvoljni?
- Ali ste v preteklih mesecih izgubili veselje in zanimanje za večino vsakodnevnih dejavnosti?
Če je odgovor na eno izmed vprašanj da, potem zdravnik nadaljuje z diagnostično oceno. Na voljo je več ocenjevalnih lestvic (vprašalnik PHQ-9, Zungova in Beckova lestvica depresivnosti) in kriterijev mednarodnih klasifikacij.
Postavitvi diagnoze depresivne motnje sledi njeno zdravljenje. Za zdravljenje blagih depresivnih motenj se priporoča zdravljenje s psihoterapijo, zmerne in hude depresivne afektivne motnje pa zdravimo s kombinacijo psihoterapije in zdravljenja z zdravili. Zdravila za zdravljenje depresije so antidepresivi. Njihov učinek nastopi šele po 2 do 4 tednih jemanja, zato je pomembno, da jih jemljemo vsak dan ob istem času. Z rednim in dolgotrajnim jemanjem zmanjšamo njihove neželene učinke in možnost ponovitve bolezni.
Anksioznost
Anksioznost ali tesnoba je normalno čustvo, ki ga doživljamo vsi, kadar smo v stresni situaciji. To je prastar odgovor človeka, ki posamezniku v nevarnosti pomaga, da se zaščiti. To reakcijo imenujemo »boj ali beg«. V vseh situacijah pa strah ni primeren odgovor. Nerazumen strah ali pretirana reakcija na stresne dejavnike je skupen vsem anksioznim motnjam. Anksiozne motnje so najpogostejše duševne motnje, v svetu za njimi boleha kar 359 milijonov ljudi. Pojavljajo se v vseh starostih in pri obeh spolih, vendar so pri ženskah pogostejše (2:1).
Bolnik je zaskrbljen, nemiren, razdražljiv, lahko jezen, depresiven, strahopeten, lahko ima moteno koncentracijo, nočne more in je nespečen, ima pa tudi številne telesne simptome: razbijanje srca, tiščanje v prsih, tresenje, povečano znojenje, vrtoglavico, težko dihanje, povišan krvni tlak, slabost, glavobol ...
Vrste anksioznih motenj so:
- generalizirana anksiozna motnja: dalj časa trajajoča nepremagljiva tesnoba,
- panična motnja: nepričakovan in ponavljajoč se pojav nenadnih občutkov izjemne tesnobe,
- socialna fobija: tesnoba v družbi, čezmeren strah pred ocenjevanjem s strani okolice in nesprejetostjo,
- akutna stresna reakcija: stresni odziv na travmatične dogodke (izguba bližnje osebe),
- posttravmatska stresna motnja: tesnoba ob spominu na travmatične dogodke,
- obsesivno-kompulzivna motnja: nenadzorovano preplavljanje motečih misli, ki pelje v ponavljanje določenih opravkov (ponavljajoče se umivanje rok).
Anksiozne motnje zdravimo s psihoterapijo in z zdravili, predvsem anksiolitiki. Redno jemanje anksiolitikov, ki bi trajalo dlje kot štiri tedne, se odsvetuje, saj smo od njih lahko odvisni. Bolniki pa si lahko pomagajo tudi s samosprostitvenimi tehnikami, kot sta meditacija, globoko dihanje, in blago fizično aktivnostjo.
Psihoze
Psihoza je stanje, kjer gre za motnje mišljenja, predstav in zaznavanja. Motnje mišljenja se kažejo kot nelogične in nepovezane misli ter blodnje, motnje zaznavanja kot vidne in slušne halucinacije, halucinacije telesnih občutkov ali okusa… Ponavadi se spremeni tudi bolnikovo obnašanje. Bolnik s psihozo ima moten odnos do stvarnosti in nima uvida v svojo bolezen.
Ločimo več vrst psihoz (psihotičnih motenj), omenila bi dve:
- bipolarna afektivna motnja: to je dvoje ali več epizod, pri katerih je izrazito motena raven razpoloženja ter aktivnosti, to se kaže v privzdignjenem razpoloženju ter povečani energiji in aktivnosti (hipomanija ali manija) ali v slabem razpoloženju ter zmanjšani energiji in aktivnosti (depresija),
- shizofrenija.
Shizofrenija je kronična kompleksna duševna bolezen. Po svetu jo ima 23 milijonov ljudi, začne pa se ponavadi v obdobju pozne adolescence ali v 20. letih. Zgodnje prepoznavanje, diagnoza in ustrezno zdravljenje izboljšajo prognozo bolezni. Simptomi in znaki shizofrenije so: pozitivni simptomi (blodnje in halucinacije preganjalnega in nanašalnega tipa), negativni simptomi (pomanjkanje volje in energije), kognitivni simptomi (motnje učenja, pozornosti) in razpoloženjski simptomi (izguba motivacije, socialni umik). Diagnozo shizofrenije postavimo po enem ali več mesecih prisotnosti simptomov.
Zdravila za zdravljenje psihoz so antipsihotiki, uporabljajo pa se tudi stabilizatorji razpoloženja, antidepresivi in anksiolitiki.
Demenca
Demenca je nevrodegenerativna bolezen, ki prizadene spomin, razmišljanje, vedenje in sposobnost opravljanja vsakodnevnih aktivnosti. Po podatkih SZO je leta 2021 s to boleznijo živelo več kot 57 milijonov ljudi, vsako leto je na novo odkritih skoraj 10 milijonov bolnikov. Od 60 do 70 % vseh demenc predstavlja Alzheimerjeva bolezen, ostali pomembni tipi so demenca zaradi možgansko-žilnih bolezni (vaskularna demenca), demenca z Lewyjevimi telesci, demenca pri Parkinsonovi bolezni, frontotemporalna demenca in mešane oblike demenc.
5 – 10 % ljudi starejših od 65 let in skoraj 15 % ljudi, starih od 80 do 90 let, ima demenco zaradi Alzheimerjeve bolezni (AB). Alzheimerjeva bolezen povzroči upad številnih nevrotransmiterjev, kot so acetilholin, serotonin, somatostatin in kortikotropini sproščujoči faktor ter povišano koncentracijo glutamata.
Prva znamenja AB se kažejo kot minimalne spremembe v obnašanju in spretnostih posameznika in jih pogosto pripisujemo stresu ali normalnemu staranju. Že zgodaj se pojavijo pozabljivost, upočasnjeno dojemanje, nemir, motnje v presoji in težave pri odločanju, tudi depresivnost in socialni umik. Nato so vse bolj očitne motnje spomina in učenja. Najprej je prizadeto prehajanje kratkoročnega v trajni spomin. Spomin na dogodke pred začetkom bolezni je navadno še ohranjen, kažejo pa se izguba spomina za nedavne dogodke (epizodični spomin) in za podatke, ki niso vezani na prostor in čas (semantični spomin). Bolnik slabo oceni razdaljo in hitrost, ima težave pri oblačenju, težje išče prave besede. Slabo je orientiran, zato se izgublja, zamenjuje dan in noč … Ko bolezen napreduje, se pojavijo še motnje čustvovanja in razpoloženja (40 % depresije), psihoze, spremembe osebnosti in motnje vedenja. Nesposobni so prepoznati lasten obraz in obraze bližnjih. Bolnik postopoma postane povsem nebogljen, v celoti odvisen od pomoči drugih.
Za zgodnje odkrivanje kognitivnih motenj (spomin, orientacija, pozornost) družinski zdravniki uporabljajo kratke presejalne teste, najpogosteje Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti in Test risanja ure (v krog nariši uro, ki kaže 10 min čez 11). Za zdravljenje demenc uporabljamo antidementive ter tudi že prej omenjene antidepresive in antipsihotike.
Prepoznavanje duševnih motenj
Prepoznavanje bolnikov z duševnimi motnjami je zahtevno, vendar nujno potrebno za njihovo ustrezno zdravljenje. Bolniki so pogosti obiskovalci ambulant družinskih zdravnikov, vendar jih več kot tretjjina ni prepoznanih. Vzroke najdemo v bolezni sami, saj so ti bolniki velikokrat osamljeni in socialno izolirani, bojijo se oznake »osebnostno šibek«, ter zaradi prepletanja z drugimi boleznimi. Bolniki tudi slabo sodelujejo pri samem zdravljenju, predvsem zaradi kasnejšega nastopa učinka zdravil, neželenih učinkov zdravil ter pojava »odvisnosti«. Zdravljenje je bolj uspešno, če so takšnemu bolniku v pomoč svojci, bolnik lahko obiskuje razne podporne skupine in se drži načel zdravega načina življenja.
Farmacevti smo kot najbolj dostopni javni zdravstveni delavci pomemben člen pri prepoznavanju in zdravljenju duševnih motenj. Duševni bolnik, ki pride v lekarno z receptom, dobi informacije o zdravilu, njegovem jemanju in neželenih učinkih, ter nasvet o zdravem življenjskem slogu. Pogosto pa se ljudje z duševnimi težavami najprej obrnejo na farmacevta v lekarni. Glede na prepoznane težave lahko farmacevt bolnika ali napoti k zdravniku ali mu svetuje samozdravljenje z zdravili brez recepta, zdravilnimi čaji ali prehranskimi dopolnili. Na voljo imamo več pripravkov, ki jih lahko uporabljamo za samozdravljenje pri blažjih duševnih težavah. Ti so opisani v prispevku Samozdravljenje duševnih motenj.
