Veliko kliničnih odločitev v zdravstvu, po nekaterih ocenah kar tri četrtine, temelji na laboratorijskih preiskavah biološkega materiala. To so kri, urin, blato, likvor, solze, tkiva, plodovnica, serum, punktati, itd. Osnova diagnostične dejavnosti je laboratorijska medicina. Kakovostni in hitri rezultati analiz zdravniku pomagajo pri postavitvi diagnoze, nadzorovanju zdravljenja, tudi presejanju, ko je bolezen javnozdravstveni problem in imamo na voljo ustrezno preiskavo. Razvoj tehnologije analiznih postopkov in njihova uporaba v prenosnih aparaturah seli laboratorijsko testiranje bliže pacientu. Tako imamo, poleg medicinskih laboratorijev, na voljo še testiranje ob pacientu in samotestiranje.
V nadaljevanju preberite:
- Laboratorijski izvid - kako ga brati?
- Testiranje ob pacientu in samotestiranje.
- Razvoj laboratorijske diagnostike.
Ali znamo brati laboratorijske izvide?
Ko pacient prejme laboratorijski izvid, nemalokrat povpraša za nasvet lekarniškega farmacevta. Na tem mestu mu predstavimo pojem orientacijskih referenčnih vrednosti znotraj določenega intervala od-do. Orientacijske referenčne vrednosti so običajno določene na osnovi številnih izvedenih analiz pri zdravih ljudeh po točno določenih in predpisanih postopkih. Rezultati analiz so odvisni od tehnik in aparatur posameznega laboratorija, od bolezenskih stanj do različnih bioloških dejavnikov. Na nekatere biološke dejavnike lahko vplivamo (dieta, telesna teža, post, prehrana, mišična masa, telesna aktivnost, počitek, uživanje alkohola, nosečnost, vnos zdravil…), na druge pa ne (dedni dejavniki, starost, spol, rasa). Zdravnika bo verjetno bolj kot sama vrednost zanimalo, ali se te vrednosti spreminjajo s časom in ali so povezane z izsledki drugih preiskav.
Pogosto vprašanje pacientov je, zakaj so jim bila uvedena nekatera zdravila, ko pa laboratorijske vrednosti še niso tako visoke, kot pri »sosedu«. Zdravniki predpisujejo zdravila v skladu s trenutno veljavnimi smernicami predpisovanja zdravil. Pri tem upoštevajo vse pridružene bolezni posameznega pacienta in dejavnike tveganja za razvoj bolezni, nakar hitro ugotovimo, da ne spadamo v isti koš.
Ob pojavu sprememb v ali na telesu želimo priti čim hitreje do odgovora na vrsto vprašanj. Strah, negotovost, omejen dostop do javnih zdravstvenih storitev in spletne informacije nas pogosto ženejo, da preko obvodov iščemo bolj ali manj pomembne informacije o našem zdravstvenem stanju. Eden takih načinov je zagotovo laboratorijska diagnostika. Trg laboratorijske diagnostike je pester. Nudi veliko različnih proizvajalcev, metod in tehnologij za določanje analitov. Poleg javne mreže medicinskih laboratorijev so na voljo tudi zasebniki, tako doma kot v tujini. Njihove analitske metode, kadri in prostori lahko povsem ustrezajo Pravilniku o pogojih za izvajanje preiskav na področju laboratorijske medicine, ter veljavnim ISO standardom, kar je dobro predhodno preveriti. Težava morda nastopi, ko je potrebno izvid interpretirati. Kaj z rezultati? Do neke mere nas lahko informira sam laboratorij, najbolje pa bo, da poiščemo nasvet pri zdravniku. Prehajamo torej na modele, ko lahko pacienti dostopajo do zdravstvene oskrbe, ko jo potrebujejo in si jo želijo.
Kaj pa testiranje izven tradicionalnega laboratorija?
Zelo uporabno je testiranje ob pacientu, t.im. POCT (Point of Care Testing) ter samotestiranje. POCT izvaja zdravstveno, vendar ne nujno laboratorijsko osebje. Relativno hitro dobljeni rezultati lahko vplivajo na takojšnjo spremembo oskrbe pacienta. Poslužujejo se ga v enotah za nujno medicinsko pomoč, na oddelkih za intenzivno terapijo, v operacijskih sobah, v patronaži, v intervencijskih enotah. Z njim določamo glukozo, elektrolite, hemoglobin, CRP (C-reaktivni protein), holesterol, pH krvi, parcialni tlak kisika in ogljikovega dioksida v krvi (plinska analiza krvi), srčni troponin ob poslabšani prekrvavitvi srca, nekatere mikroorganizme, itd.
Samotestiranje izvede pacient sam. Največkrat gre za spremljanje urejenosti kroničnih bolezni, kot na primer sladkorne bolezni, dislipidemije. Ključnega pomena pri obeh je redno spremljanje koncentracije analita, glukoze in maščob, v krvi.
S hitrimi testi ugotavljamo tudi nosečnost, plodne dni, prisotnost nekaterih prepovedanih drog, pa okužbo s SARS-CoV-2, kjer določamo ali antigen ali protitelesa. Potrebne informacije o pravilnih postopkih samotestiranja lahko pridobimo v referenčnih ambulantah in lekarnah. Medtem ko je POCT podrejen enakim zahtevam kakovosti kot medicinski laboratorij, za samotestiranje ne vemo, ali so bili postopki izvedeni v skladu z navodili proizvajalca.
V vseh primerih testiranj uporabljamo izključno medicinske pripomočke, ki so registrirani za laboratorijsko diagnostiko. Na svetovnem spletu je mogoče najti tudi komplete brez ustreznih oznak, brez validacije in brez ovrednotenja rezultatov.
Kaj nas najpogosteje zanima?
Nabor laboratorijskih preiskav postaja, zahvaljujoč medicinskim in laboratorijskim znanostim, vse večji. Zasebniki izpostavljajo celo nekatera »trendovska« pregledovanja, kot so, npr. tumorski markerji, pa »eksotične« analite, ki jih določajo v sodelovanju s tujimi laboratoriji.
Osnovna hematološka laboratorijska preiskava je hemogram z dieferencialno krvno sliko (bela krvna slika, rdeča krvna slika, trombociti). Rezultati tovrstnih analiz nam veliko povejo o morebitnih bakterijskih in virusnih okužbah, alergijah, anemijah, vnetnih, avtoimunskih in malignih stanjih ter o delovanju kostnega mozga, kar je še posebej pomembno pri onkoloških bolnikih.
Z osnovnimi biokemičnimi preiskavami bioloških vzorcev določamo vsebnost elektrolitov, glukoze, mineralov, holesterola, bilirubina, proteinov, C-reaktivnega proteina (CRP), encimov, sečnine, hormonov, vitaminov, kreatinina, itd. Te preiskave so pogosto v pomoč:
- pri ugotavljanju stopnje okvare ledvic, jeter, srca,
- pri nadzoru zdravljenja in
- pri načrtovanju nadaljnje diagnostike (npr. zdravljenje raka s kemoterapijo).
Tumorske označevalce določamo v telesnih tekočinah, serumu in tkivih. Njihove povišane vrednosti niso vselej pokazatelj rakavih boleznih. Redko jih uporabljamo kot presejalno metodo za odkrivanje primarnih rakavih bolezni. Primernejši so za spremljanje poteka bolezni in za zgodnje odkrivanje ponovitve bolezni. Najbolj organsko specifičen je prostatični specifični antigen (PSA), ki nastaja izključno v celicah prostate. Zvišane vrednosti PSA v krvi so značilne tudi ta benigno povečanje prostate, vnetje prostate ali so posledica rektalnega pregleda prostate, biopsije.
Motnje v procesu strjevanja krvi prepoznavamo s pomočjo testov koagulacije (hemostaze).
Z laboratorijskimi preiskavami ščitnice spremljamo zdravljenje ščitničnih rakov in diagnosticiramo avtoimunske bolezni ščitnice.
Urinske analize nam služijo za oceno in spremljanje delovanja ledvic. Vrednosti analitov so lahko pokazatelj stresa, infekcije, poškodb ledvic ob sladkorni bolezni ali povišanemu krvnemu tlaku, neželenih učinkov terapij, zdravil. Z določanjem molekule hCG v urinu odkrivamo nosečnost v zgodnjih tednih.
Vsem laboratorijskim preiskavam je skupna dobra priprava na odvzem biološkega vzorca, ki naj bo v skladu s priporočili zdravnika in laboratorija. Tako opravimo standardizirani odvzem krvi večinoma zjutraj na tešče, ni pa to nujno za vse preiskave.
To pomeni 12 ur po zadnjem obroku hrane. Urinski vzorec za osnovne urinske preiskave običajno dajemo vsaj 1 do 2 uri po zadnjem uriniranju. Ženske v času menstruacije zaradi možnosti kontaminacije ne oddajajo urina. Ne tako zanemarljiv je cirkadiani ritem. Vzorci, ki so odvzeti ob različnih urah dneva, lahko dajejo različne koncentracije analitov (železo, kortizol). Posebno pozornost namenimo vnosu hrane in zdravil pred preiskavo. Na primer, zdravnik nam bo povedal, kdaj vzeti zdravila za zdravljenje bolezni ščitnice na dan laboratorijske preiskave ščitnice.
Kam je usmerjen razvoj laboratorijske diagnostike?
Ob odkrivanju novih označevalcev bolezni in razvoju inovativnih tehnologij se zdravstvena oskrba vse bolj vrača v bližino pacienta. Fokus je v zgodnjem odkrivanju bolezni, preventivi ter učinkovitejši obravnavi kroničnih bolezni. Lekarniški farmacevt, kot zelo dostopni zdravstveni kader, bo lahko v bodoče pomemben vir tovrstnih informacij.
