Spanje je fiziološki proces, ki je nujno potreben za naše normalno delovanje. Kako pomembno je, se zavemo šele, ko nam ga primanjkuje. Vpliva namreč na našo koncentracijo, spomin, delovno aktivnost, učno uspešnost, hormonsko ravnovesje, razpoloženje in presnovne procese.
Pomanjkanje ali motnje spanja lahko vodijo v debelost, sladkorno bolezen tipa 2 ali srčno-žilne bolezni. Motnje dihanja v spanju so dejavnik tveganja za možgansko kap, srčni infarkt in nenadno smrt v spanju. Huda prekomerna dnevna zaspanost pa lahko vodi do nesreč na delovnem mestu in v prometu. Zato je pomembno, da motnje spanja pravočasno prepoznamo, jih diagnosticiramo in ustrezno zdravimo.
Poznamo več kot 90 vrst motenj spanja. Najpogostejša med njimi je nespečnost (insomnija), saj o enem ali več simptomih nespečnosti poroča kar tretjina ljudi. Poleg nespečnosti bomo spoznali še motnje dihanja v spanju, čezmerno dnevno zaspanost (hipersomnijo), motnje cirkadianega ritma in motnje gibanja v spanju.
V NADALJEVANJU PREBERITE ...
- Spanje
- Nespečnost
- Druge motnje spanja
- Kognitivna vedenjska terapija za nespečnost
- Pravila higiene budnosti in spanja
- Zdravljenje nespečnosti z zdravili na recept
- Samozdravljenje nespečnosti
Spanje
Spanje je aktiven proces, v katerem se izmenjujejo različne faze. Odrasli zvečer zaspimo v 10 do 15 minutah po ugašanju luči. Najprej se uspavamo v mirno (ne-REM) spanje, za katerega je značilna postopna upočasnitev možganske aktivnosti. Mirnemu spanju sledi aktivno (REM) spanje. Zanj so značilni hitri očesni gibi pri zaprtih očeh, intenzivna aktivnost celega telesa, neredno dihanje in bitje srca ter sanjanje. Fazi ne-REM in REM spanja sestavljata cikel spanja, ki pri zdravem odraslem traja 90 do 120 minut. V eni noči pa se izmenja 4 do 6 ciklusov spanja.
Potreba po spanju je v različnih življenjskih obdobjih različna. Največ spijo novorojenčki, približno 16 ur, najmanj pa odrasli, pri katerih je večinoma optimalnih 7 do 8 ur spanja. Težave s spanjem je potrebno jemati resno. Najprej je potrebno prepoznati njihove simptome, jih diagnosticirati in ustrezno zdraviti. Takšnega bolnika najpogosteje obravnava osebni zdravnik, temu pregledu pa lahko sledi tudi specialistična obravnava.
Nespečnost
Nespečnost je najpogostejša motnja spanja. Kronično obliko ima do 20 % ljudi, akutno obliko pa vsaj enkrat v življenju doživi do 30 % odraslih. Pogosteje zbolevajo starejši po 65. letu in ženske. O kronični nespečnosti govorimo, ko ima bolnik težave vsaj trikrat na teden vsaj tri mesece skupaj.
Za diagnozo kronična nespečnost morajo biti obvezno izpolnjena naslednja diagnostična merila (A – F), povzeta po Mednarodni klasifikaciji motenj spanja.
A. Bolnik toži o vsaj eni od naslednjih težav:
- težave z uspavanjem,
- težave z vzdrževanjem spanja,
- prebujanje pred želeno uro,
- težave z odhodom v posteljo ob primernem času.
B. Bolnik navaja vsaj eno izmed naslednjih posledic slabega nočnega spanja:
- utrujenost ali slabo počutje,
- težave s pozornostjo, koncentracijo ali spominom,
- težave v socialnih odnosih, družinskem življenju ali na delovnem mestu,
- motnje razpoloženja ali razdražljivost,
- čezmerno dnevno zaspanost,
- hiperaktivnost, impulzivnost ali agresivnost,
- zmanjšano motivacijo, pomanjkanje energije in pobude,
- povečano nagnjenost k napakam ali nesrečam,
- zaskrbljenost zaradi nespečnosti.
C. Nočnih težav ni mogoče razložiti samo z nezadostno zmožnostjo za spanje ali neprimernimi pogoji zanj.
D. Težave z nočnim spanjem in dnevne posledice ima bolnik vsaj trikrat na teden.
E. Težave z nočnim spanjem in dnevne posledice ima bolnik vsaj tri mesece.
F. Motenj spanja in budnosti ni mogoče bolje razložiti z drugo motnjo spanja.
Najpogostejša oblika kronične nespečnosti je psihofiziološka. Bolniki pogosto tožijo, da težko zaspijo v svoji postelji, medtem ko drugje, npr. pred televizijo, zlahka zaspijo. Zaradi svojega spanja so zelo zaskrbljeni. Redkejši obliki nespečnosti sta paradoksna in idiopatska, pogosto pa je motnja posledica nepravilne higiene spanja.
Pri obravnavi bolnika z nespečnostjo je pomembno, da skušamo dobiti čim bolj natančno anamnezo, heteroanamnezo in klinični pregled. Bolnik svojo motnjo spanja opiše s pomočjo dnevnika spanja. Za oceno nespečnosti se uporablja vprašalnik Indeks stopnje nespečnosti. Motnje spanja so lahko posledica jemanja zdravil (bronodilatatorji, diuretiki, antihistaminiki, stimulansi, benzodiazepini, kortikosteroidi idr.), posledica sočasnih bolezni (depresija, generalizirana anksiozna motnja, Parkinsonova bolezen, sladkorna bolezen, atrijska fibrilacija, arterijska hipertenzija, kronična bolečina), posledica nočnega oziroma izmenskega dela, posledica uživanja raznih prepovedanih drog ali drugih snovi. Pogosto pa je nespečnost tudi simptom duševnih bolezni.
Za diagnosticiranje kronične nespečnosti polisomnografskega (PSG) snemanja ne potrebujemo. Bolnikom podamo osnovna navodila glede higiene budnosti in spanja, jim omejimo čas ležanja v postelji in jim prepovemo spanje podnevi. Zelo uspešna pri zdravljenju kronične nespečnosti je kognitivna vedenjska terapija (KVT), lahko sama ali kot dodatek farmakološki terapiji. Pri bolnikih z blagimi oblikami kronične nespečnosti lahko pomagajo zdravila rastlinskega izvora.
Druge motnje spanja
A. Sindrom nemirnih nog in sindrom periodičnih gibov udov v spanju
Neprijeten občutek v nogah je značilen za sindrom nemirnih nog (SNN). Ponavadi se pojavlja zvečer pred spanjem, v mirovanju, lahko pa tudi podnevi (npr. med vožnjo). Traja nekaj minut do nekaj ur, po gibanju nog pa bolnik občuti delno ali popolno olajšanje simptomov, ki se povrnejo ob prenehanju gibanja. Bolniki ponavadi ponoči spijo vsaj nekaj ur.
Večinoma imajo bolniki s SNN hkrati tudi periodične gibe udov v spanju (PGUS). To so moteči stereotipni gibi spodnjih, redko tudi zgornjih udov, ki jim je pridruženo prebujanje ali kratka budnost. Bolniki tožijo, da jih spanec ne osveži in da so podnevi čezmerno zaspani, nočnih gibov in prebujanja pa se ne zavedajo. Za sindrom periodičnih gibov udov v spanju je tako značilno moteno nočno spanje in jutranja utrujenost oziroma posledična dnevna zaspanost. Njegova prevalenca s starostjo narašča in je pogostejši pri ženskah.
Bolnike s SNN in PGUS zdravimo z majhnimi odmerki dopaminergičnih agonistov (pramipeksol), ki jih jemljejo zvečer pred spanjem.
B. Motnje dihanja v spanju
Sindrom obstruktivne nočne apneje (OSA) je najpogostejša motnja dihanja med spanjem, saj prizadene od 2 do 14 % ljudi, in je dejavnik tveganja za nastanek možganske kapi. Prevalenca OSA narašča, ker se prebivalstvo stara in debeli. Glavni znaki OSA med spanjem so glasno smrčanje, dušenje in hlastanje za zrakom, prenehanje dihanja ter nenormalna motorična aktivnost, njihova posledica pa je moteno in razdrobljeno spanje. Bolniki ponavadi tožijo o neosvežujočem spancu, ki je pogosto prekinjen. Najpogostejši sindrom OSA podnevi je huda čezmerna dnevna zaspanost. Ob prebujanju je pogost simptom OSA tenzijski glavobol, najpogosteje zaradi nočne in jutranje hipoksemije in hiperkapnije. Jutranji glavoboli se zato pomembno zmanjšajo z zdravljenjem z uporabo aparata CPAP (kontinuiran pozitivni tlak) med spanjem.
C. Motnje spanja zaradi porušenega ritma budnosti in spanja
Motnja cirkadianega ritma v odrasli dobi je najpogosteje posledica izmenskega dela. Že v mladosti se lahko začnejo motnje cirkadianega ritma zaradi zakasnjene faze spanja s poznim prebujanjem ali zaradi različnih dejavnikov iz okolja. Pri starejših pa gre pogosto za prezgodnjo fazo uspavanja z zgodnjim jutranjim prebujanjem, kar je posledica normalnega staranja in ne nespečnosti.
D. Narkolepsija
Narkolepsija je kronična nevrološka motnja spanja. Nastane zaradi motenega uravnavanja budnosti in spanja zaradi pomanjkanja živčnega prenašalca hipokretina. Kaže se kot čezmerna dnevna zaspanost oziroma kot nenadni, nenadzorovani napadi spanja v času, ko je človek običajno buden. V ambulanti se najprej oceni čezmerno dnevno zaspanost z Epworthovo lestvico zaspanosti. Diagnoza se postavi na podlagi klinične slike, potrdi pa se z nočno polisomnografijo (PSG), testi srednje latence uspavanja čez dan (TSLU) in določitvijo za narkolepsijo značilnega humanega levkocitnega antigena (HLA). Glavni simptomi so poleg čezmerne dnevne zaspanosti še katapleksija (nenadna, kratkotrajna izguba mišične moči), hipnagogne (v polsnu, preden zaspimo) in hopnopompne (pri prebujanju) halucinacije (živa, neprijetnim sanjam podobna doživljanja), paralize (ohromelost) v spanju in fragmentirano spanje (prekinjeno nočno spanje ali spanje po obrokih).
Za zdravljenje narkolepsije se bolnikom poleg zdravil svetujejo kratka obdobja spanja čez dan, 15 – 20 minut, ter reden ritem budnosti in spanja. Bolniki z narkolepsijo niso primerni za nočno in izmensko delo, delo poklicnih voznikov in delo na višini.
Kognitivna vedenjska terapija za nespečnost
Pri zdravljenju nespečnosti je v svetu najbolj prepoznavno in splošno uveljavljeno nefarmakološko zdravljenje nespečnosti kognitivno-vedenjska terapija za nespečnost (KVT-n). Običajno jo izvaja posebej izšolan terapevt individualno ali v obliki terapevtske skupine. Ponavadi obsega 6 – 8 terapevtskih srečanj (po 30 – 90 minut). Terapija temelji na tem, da se bolnik med srečanjem s pomočjo terapevta uči novih znanj in tehnik spoprijemanja z nespečnostjo, nato pa jih aktivno vadi in uporablja v domačem okolju.
KVT-n združuje različne psihološke pristope, ki naslavljajo tako vedenjske kot kognitivne dejavnike, ki nespečnost vzdržujejo ali poslabšujejo. Danes je terapija prve izbire za zdravljenje kronične nespečnosti. Njeni učinki se kažejo v pomembno krajšem času uspavanja in budnosti ponoči, v večji učinkovitosti ter boljši kakovosti spanca.
Glavne psihološke pristope za zdravljenje kronične nespečnosti predstavljamo spodaj.
A. Terapija z omejevanjem spanca
Osnova terapije je omejevanje časa, ki ga oseba preživi v postelji, na čas spanca v postelji. Z ustvarjanjem začasne, blage deprivacije spanca se okrepi homeostatski pritisk na spanje. To vodi v hitrejši nastop spanca, večjo kontinuiteto spanca ter boljšo kakovost spanca.
B. Terapija z nadzorom dražljajev
Terapija vključuje preprosta navodila za ponovno vzpostavljanje povezave med spalnico in hitrim nastopom spanca ter oblikovanje rednega urnika budnosti in spanja.
C. Kognitivna terapija
S pomočjo kognitivne terapije skuša terapevt skupaj z bolnikom prepoznati in spremeniti posameznikova napačna ali nekoristna prepričanja o spanju (nespečnosti), ki motnjo spanja vzdržujejo. Terapevt bolnika spodbuja, da prične o svoji nespečnosti razmišljati na nov, prilagojen, realističen način.
D. Tehnike sproščanja
Z učenjem tehnik sproščanja se zmanjša posameznikova napetost in vzburjenje ob uspavanju ali nočnem prebujanju ter preusmerjanje vsiljivih misli, ki motijo spanje. Bolniki se najpogosteje učijo tehnike trebušnega dihanja, progresivno mišično relaksacijo ali avtogeni trening. Pomembno je, da bolnik tehniko vadi redno, v daljšem časovnem obdobju.
E. Izobraževanje o higieni spanja
Higiena spanja vključuje niz pravil o zdravem življenjskem slogu in okoljskih dejavnikih, ki lahko pozitivno ali negativno vplivajo na spanje.
Pravila higiene budnosti in spanja
- Spite samo toliko časa, kolikor je potrebno, da se naslednji dan počutite spočiti.
- Vedno, vseh 7 dni v tednu, vstajajte ob isti uri.
- Bodite redno športno aktivni, vendar ne pozno zvečer.
- Spalnica naj bo udobna in zavarovana pred svetlobo in hrupom.
- Za dobro spanje je pomembna primerna temperatura spalnega prostora.
- Imejte redne obroke hrane in ne pojdite spat lačni.
- Zvečer zmanjšajte vnos tekočine.
- Iz prehrane izločite vse izdelke, ki vsebujejo kofein.
- Izogibajte se pitju alkoholnih pijač, predvsem v večernem času.
- Kajenje lahko moti spanje.
- Ne nosite problemov s seboj v posteljo.
- Ne spite skupaj s hišnimi ljubljenčki.
- Ob daljših nočnih prebujanjih si ne prizadevajte, da bi ponovno zaspali.
- Budilko postavite tako, da ne boste videli, koliko kaže.
- Podnevi ne spite, ne dremajte in ne ležite v postelji.
Zdravljenje nespečnosti z zdravili na recept
Ko nefarmakološka terapija ni dovolj učinkovita ali ni možna, nespečnost zdravimo z zdravili. Najpogosteje se uporabljajo benzodiazepini, nebenzodiazepinski sedativi, melatoninski agonisti, sedativni antidepresivi, pa tudi atipični antipsihotiki (kvetiapin).
Načeloma velja, da zdravljenje z uspavalom traja čim krajši čas in v majhnem odmerku. Če uspavala uporabljamo daljši čas, se njihova učinkovitost zmanjša, potrebno je višanje odmerka, kar pa lahko poruši strukturo spanja. Pri nespečnosti uspavanja ali nespečnosti s pogostimi nočnimi prebujanji se predpisujejo uspavala s kratkim razpolovnim časom (zolpidem – pol ure pred spanjem na prazen želodec). Pri zgodnjih jutranjih prebujanjih pa so primernejša uspavala z daljšim razpolovnim časom. Pri benzodiazepinskih hipnotikih z dolgim razpolovnim časom (diazepam, flurazepam, medazepam, nitrazepam) njihov učinek zjutraj še ne izzveni. Bolniki so pogosto zmedeni in dremavi še po prebujenju, kar zmanjša njihovo učinkovitost pri delu in ogrozi upravljanje motornih vozil. Tem uspavalom se zato izogibamo in se pri zdravljenju raje odločimo za nekatere antidepresive. Ti imajo v nizkih odmerkih dober hipnotični učinek ter ne povzročajo odvisnosti in tolerance (mirtazepin 15 mg ali trazodon 50 – 100 mg).
Benzodiazepini delujejo anksiolitično, sedativno, hipnotično, antikonvulzivno in mišičnorelaksantno. Pri bolnikih z motnjami spanja skrajšajo čas, potreben za uspavanje, in podaljšajo prvi dve fazi spanja. Uporabljajo se lahko največ 4 tedne v najmanjših učinkovitih odmerkih. Toleranca na hipnotične učinke se namreč razvije hitro, dolgotrajno jemanje pa povzroča odvisnost in kognitivne motnje. Zdravljenje prekinemo s postopnim nižanjem odmerka. Benzodiazepini se zato odsvetujejo pri zdravljenju dolgotrajne nespečnosti, pri starostnikih in bolnikih z demenco.
Samozdravljenje nespečnosti
Blage težave s spanjem lajšamo z različnimi zdravilnimi rastlinami, najpogosteje v kombinacijah, pa tudi posamično (baldrijan, zdravilna pasijonka, sivka, hmelj…). Na trgu so na voljo zdravila brez recepta v obliki tablet, kapsul ali kapljic, zdravilni čaji in prehranska dopolnila, ki so opisani v prispevku Samozdravljenje duševnih motenj.
Motnje spanja v splošni populaciji so pogoste in predstavljajo pomemben javnozdravstveni problem. Najpogostejša med njimi je nespečnost, ki pa velikokrat ostaja neprepoznana in nezdravljena. Kot taka vodi v kronično bolezen in predstavlja tveganje za različne duševne in telesne motnje ter zmanjšano kakovost življenja posameznika. Ključna je obravnava bolnika z motnjami spanja na primarni ravni. Zdravljenje takšnega bolnika zajema tako zdravljenje z zdravili kot tudi nefarmakološko zdravljenje s kognitivno-vedenjsko terapijo. Pri blagih težavah s spanjem pa si lahko pomagamo z zdravili brez recepta in prehranskimi dopolnili. Ta optimalni učinek večinoma dosežejo šele po 2 tednih jemanja. Pri prepoznavanju in svetovanju pri blagih težavah s spanjem je zato vloga farmacevta izredno pomembna.
